Rodil se je v Radljah ob Dravi (Marenberg), kjer je bil njegov narodno zavedni oče vodja šole. Prav zaradi očetovih premestitev so se v Avstro-Ogrski pogosto selili. Radovan je uspešno zaključil mariborsko učiteljišče; leta 1906 so ga kazensko premestili v Reko - Pohorje, kjer je poučeval do 1. svetovne vojne. Ta ga je s IV. udarnim bataljonom prostovoljnih strelcev ponesla na Soško fronto.
V deveti soški ofenzivi je bil na čudežen način rešen smrti. Maja 1917 je praporščak Radovan s svojim rezervnim vodom razbil pomembno italijansko napadalno gnezdo, za kar ga je cesar Karel osebno odlikoval z zlato medaljo. Ob koncu vojne oktobra 1918 je zbral svoje udarnike in peš so pobegnili proti Mariboru, kjer se je priključil Maistrovim borcem in z njimi ostal do septembra 1919. Šele leta 1934 je dobil čin kapetana 1. razreda, leta 1940 pa je bil odlikovan s "spomenico na borbe za osvoboditev severnih krajev Jugoslavije 1918–1919 strakom rdeče barve".
Po vojni je z dekretom najprej služboval v Savinjski dolini, od leta 1924 pa je prevzel vodstvo OŠ Slivnica. Angažiral se je s skrbjo za širše izobraževanje domačinov v sadjarstvu in s poukom kmetijstva. V Novem mestu je opravil tečaj sadjarstva, doma je celo vzpostavil kmetijsko in gospodinjsko nadaljevalno šolo. V Slivnici je z domačini sezidal tudi sušuilnico sadja, ki je delovala vse do druge vojne.
Vse življenje je bil vpet v gospodarsko in kulturno življenje kraja: bil je med soustanovitelji sokola in voditelj fantov; bil je predsednik Sadjarsko-vrtnarskega društva, tajnik Hranilnice in posojilnice Slivnica. Leta 1931 je bila v Hotinji vasi ustanovljena Strelska družina in Radovan je postal njen predsednik. Kot odličen violinist je ustanovil majhen orkester, v šoli je uredil oder in sodeloval tudi z dramsko skupino. Ob vsem tem je seveda vodil šolo in poučeval, doma pa je raslo njegovih osem otrok.
Med 2. svetovno vojno kot zaveden Slovenec ni več opravljal učiteljske službe, zaposlil se je na Občini Reka - Pohorje, kjer je na svoj način skušal ščititi domačine in sodelovati s partizani. Pred preganjanjem Nemcev so ga reševale zasluge iz Soške fronte. Po vojni se je leta 1947 upokojil, še vedno pa je sodeloval v kulturnem in športnem življenju svojega okolja.