Zadnji plemiški lastnik dvorca v Slivnici je bil grof Franc Dominik Schönborn iz starodavne evropske plemiške družine. Posest je prevzel leta 1906. Grb rodbine Schönborn je še ohranjen na dvorcu. Po smrti prve žene se je Franc Dominik poročil s Friederike von Schlözer (1908–1945).
Starejši Slivničani so se radi spominjali obeh, posebej še grofice, ko je po moževi smrti sama skrbela za posestvo in grad. Zelo lep odnos je imela do svojih delavcev in do domačinov, med vojno jim je veliko pomagala. Ko so se Nemci naselili v grad, se je umaknila. Ob koncu vojne se je vrnila. Žal ni pokopana s svojim možem, saj je hitro po vojni "izginila" s kočijo in svojima spremljevalkama vred na poti iz Slivnice v Rače, ko se je peljala v mlin po moko. Zanjo je znano samo to, da je bila po koncu druge svetovne vojne likvidirana.
Dvorec oz. grad je bil v lasti družine vse do konca druge svetovne vojne. Po vojni je bil nacionaliziran; sprva je v njem deloval mladinski dom Oddelka za socialno skrbstvo OLO Maribor, od 60. let naprej pa Vzgojni zavod Slivnica (za fante). Ta se je leta 1990 zaradi postopka denacionalizacije preselil v novogradnjo v nekdanjem parku. Po denacionalizacijskih postopkih je dvorec leta 1992 postal spomenik lokalnega pomena in last države oz. Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije, nato je prešel v privatno last. Danes je žal v zapuščenem stanju. Iz kapele je slivniški župnik po vojni rešil tri dragocene slike, ki so obnovljene v slivniški cerkvi.