Spominsko obeležje za pokojnike razsipane v morje
Spominsko obeležje za pokojnike razspiane v morje nadgrajuje simbolni pomen pokopališča in pri tem sledi njihovi želji po povezavi z morjem, iz katerega je življenje vzniknilo in v katerega se vrača.
Območje, izbrano za lokacijo obeležja, se nahaja v starem delu pokopališča, tik nad klifno steno. Nameščeno je na obstoječem zidku, na robu med morjem in pokopališčem, od koder je najlepši razgled.
Osrednji del ureditve predstavlja dvojni kovinski krog, ki simbolizira brezskončnost življejna v brezmejnem vesolju in je neke vrste okno namenjeno pogledu oz. prehodu v onostranstvo, ki je hkrati tukaj in tam, saj preminuli še naprej živijo v prostoru našega spomina.
Zunanji krog je iz pocinkanega in pobarvanega železa, nostranji pa iz brona, na katerega so pritrjene medeninaste črke s poezijo Toneta Pavčka.
»Kakšen prostor! Kakšna prostranost! Kakšno brezbrežje! Neizmerna širina, položena na prag. Samo stopiš kot iz nemira v ravnotežje, v vesolje (ali v veselje) na novo določenih koordinat.” - Tone Pavček, Pričakovanje svetlobe
Napis v krogu je v slovenščini in italijanščini, pred krogom pa v Braillovi pisavi. Poleg so nameščene pokrovne plošče iz peščenjaka, na katerih se v desetih vrstah zapisujejo imena pokojnikov z bronastimi črkami, ki ustvarjajo aluzijo na valovanje morja, ki šepeta imena pokojnikov v veter.
Obeležje je za vse, ki so želeli biti anonimno razsuti v morje in tudi poimensko za tiste, ki so si to izbrali ali to želijo svojci. Pokojniki, ki želijo, da se njihov pepel razsipa v morje, si ne želijo biti vezani na pokopališče, zato je njihovo spominsko obeležje zgolj simbolično, ureditev na pokopališču pa minimalistična.
Spominsko obeležje za pokojnike razspiane v morje nadgrajuje simbolni pomen pokopališča in pri tem sledi njihovi želji po povezavi z morjem, iz katerega je življenje vzniknilo in v katerega se vrača.
Območje, izbrano za lokacijo obeležja, se nahaja v starem delu pokopališča, tik nad klifno steno. Nameščeno je na obstoječem zidku, na robu med morjem in pokopališčem, od koder je najlepši razgled.
Osrednji del ureditve predstavlja dvojni kovinski krog, ki simbolizira brezskončnost življejna v brezmejnem vesolju in je neke vrste okno namenjeno pogledu oz. prehodu v onostranstvo, ki je hkrati tukaj in tam, saj preminuli še naprej živijo v prostoru našega spomina.
Zunanji krog je iz pocinkanega in pobarvanega železa, nostranji pa iz brona, na katerega so pritrjene medeninaste črke s poezijo Toneta Pavčka.
»Kakšen prostor! Kakšna prostranost! Kakšno brezbrežje! Neizmerna širina, položena na prag. Samo stopiš kot iz nemira v ravnotežje, v vesolje (ali v veselje) na novo določenih koordinat.” - Tone Pavček, Pričakovanje svetlobe
Napis v krogu je v slovenščini in italijanščini, pred krogom pa v Braillovi pisavi. Poleg so nameščene pokrovne plošče iz peščenjaka, na katerih se v desetih vrstah zapisujejo imena pokojnikov z bronastimi črkami, ki ustvarjajo aluzijo na valovanje morja, ki šepeta imena pokojnikov v veter.
Obeležje je za vse, ki so želeli biti anonimno razsuti v morje in tudi poimensko za tiste, ki so si to izbrali ali to želijo svojci. Pokojniki, ki želijo, da se njihov pepel razsipa v morje, si ne želijo biti vezani na pokopališče, zato je njihovo spominsko obeležje zgolj simbolično, ureditev na pokopališču pa minimalistična.
20