Dr. Karol Glaser (1845–1913)
Profesor, prevajalec, literarni zgodovinar, znanstvennik, poliglot in narodni buditelj
Karol Glaser se je rodil se je 3. februarja 1845 v Reki pod Pohorjem. Po Klasični gimnaziji v Mariboru je na dunajski univerzi študiral klasično filologijo in slavistiko. Bil pa je aktiven v narodnostnem delovanju – kot pevec, predavatelj in obiskovalec literarnih večerov.
Po drugih službah je nastopil delo v Trstu in postal borec za slovensko šolo. Srečno je izbojeval slovenščini zmago in tako je sam poučeval neobvezno slovenščino v vseh osmih razredih gimnazije.
Leta 1881 je končno dobil tudi enoletni študijski dopust, ko se mu je izpolnila življenjska želja po študiju indologije. Po enoletnem študiju v Berlinu in na Dunaju je bil 1883 promoviran za prvega doktorja indologije na Slovenskem, vendar ni dobil predavateljskega mesta. Tako se je vrnil k svojemu srednješolskemu delu v Trst. Indologija, torej študij sanskrta in perzijščine, obsega velik del Glaserjevega znanstvenega dela. Objavljal je številne nemške in slovenske prevode, razprave in članke.
Po neuspelih poizkusih z indologijo se je preusmeril v slovensko literarno zgodovino. V dogovoru s Slovensko matico je napisal prvo Zgodovino slovenskega slovstva; v letih 1894–1900 je izšla v štirih delih na več kot 1300 straneh. Tako je postal avtor prve zaokrožene slovstvene zgodovine. Zastavil si je preobsežen načrt, saj je vključeval literate, pa tudi znanstvenike z različnih področij. Kritika je bila odklonilna – a opravil je veliko delo, kar mu je že zdavnaj priznal dr. Anton Slodnjak.
Tretje obsežno ustvarjalno področje so bili njegovi prevodi Shakespearovih dram. Slovence je hotel seznaniti s prevodi iz originala, toda dela se ni lotil kot pesnik. Takrat je Slovenska matica že dobila Cankarjeve in Župančičeve prevode v verzih in jih objavila, on pa je poslal deset svojih prevodov v prozi, ki jih niso objavili.
Tudi po upokojitvi ni počival: veliko je predaval, vodil zasebno šolo, deloval je doma in v tujini. Bil je neutruden znanstvenik, to mu priznavata oba življenjepisca, dr. A. Dolar in dr. Bruno Hartman. Prav gotovo je postal neke vrste štajerski Čop, saj je bil pravi poliglot.
Glaserja ni med velikimi imeni slovenskih narodnih buditeljev, ostal je neopažen. Iz njegovega dela pa nam mora biti jasno, da je bil predvsem velik Slovenec. Umrl je 18. junija 1913 in je s svojo ženo pokopan na hoškem pokopališču.
Profesor, prevajalec, literarni zgodovinar, znanstvennik, poliglot in narodni buditelj
Karol Glaser se je rodil se je 3. februarja 1845 v Reki pod Pohorjem. Po Klasični gimnaziji v Mariboru je na dunajski univerzi študiral klasično filologijo in slavistiko. Bil pa je aktiven v narodnostnem delovanju – kot pevec, predavatelj in obiskovalec literarnih večerov.
Po drugih službah je nastopil delo v Trstu in postal borec za slovensko šolo. Srečno je izbojeval slovenščini zmago in tako je sam poučeval neobvezno slovenščino v vseh osmih razredih gimnazije.
Leta 1881 je končno dobil tudi enoletni študijski dopust, ko se mu je izpolnila življenjska želja po študiju indologije. Po enoletnem študiju v Berlinu in na Dunaju je bil 1883 promoviran za prvega doktorja indologije na Slovenskem, vendar ni dobil predavateljskega mesta. Tako se je vrnil k svojemu srednješolskemu delu v Trst. Indologija, torej študij sanskrta in perzijščine, obsega velik del Glaserjevega znanstvenega dela. Objavljal je številne nemške in slovenske prevode, razprave in članke.
Po neuspelih poizkusih z indologijo se je preusmeril v slovensko literarno zgodovino. V dogovoru s Slovensko matico je napisal prvo Zgodovino slovenskega slovstva; v letih 1894–1900 je izšla v štirih delih na več kot 1300 straneh. Tako je postal avtor prve zaokrožene slovstvene zgodovine. Zastavil si je preobsežen načrt, saj je vključeval literate, pa tudi znanstvenike z različnih področij. Kritika je bila odklonilna – a opravil je veliko delo, kar mu je že zdavnaj priznal dr. Anton Slodnjak.
Tretje obsežno ustvarjalno področje so bili njegovi prevodi Shakespearovih dram. Slovence je hotel seznaniti s prevodi iz originala, toda dela se ni lotil kot pesnik. Takrat je Slovenska matica že dobila Cankarjeve in Župančičeve prevode v verzih in jih objavila, on pa je poslal deset svojih prevodov v prozi, ki jih niso objavili.
Tudi po upokojitvi ni počival: veliko je predaval, vodil zasebno šolo, deloval je doma in v tujini. Bil je neutruden znanstvenik, to mu priznavata oba življenjepisca, dr. A. Dolar in dr. Bruno Hartman. Prav gotovo je postal neke vrste štajerski Čop, saj je bil pravi poliglot.
Glaserja ni med velikimi imeni slovenskih narodnih buditeljev, ostal je neopažen. Iz njegovega dela pa nam mora biti jasno, da je bil predvsem velik Slovenec. Umrl je 18. junija 1913 in je s svojo ženo pokopan na hoškem pokopališču.
20