Anton Murko se je rodil 8. junija 1809 v Črmljenšaku pri Voličini. Po mariborski Klasični gimnaziji je opravil Filozofski licej v Gradcu.
Kot 20-letnik je sprejel ponudbo graškega knjigarnarja J. L. Greinerja in manj kot v treh letih (1830–1832) napisal slovensko slovnico in nemško-slovenski priročni slovar. Slovnica je bila namenjena nemško govorečim kot pripomoček za učenje slovenščine. Naslanjal se je na Kopitarjevo načelo, naj slovničar jeziku ne predpisuje novih zakonov, ampak samo beleži, kar je splošno v rabi.
Leta 1833 sta izšla oba dela slovarja (Slovensko-Nemški in Nemško-Slovenski ročni besednik). V njem je sorazmerno malo upošteval štajersko narečje, le toliko, kolikor se mu je zdelo združljivo z značajem skupnega in enotnega knjižnega jezika za vse Slovence. V besedišču se je naslanjal na literarna dela, manj na narečja. Murkovo delo so sprejeli z velikim odobravanjem; Kopitar je izjavil, da je »storil več, kot je založnik zahteval«. Slomšek, ki je bil dotlej privrženec metelčice, se ji je odpovedal in ga z največjim veseljem pozdravil ter ga zlasti pohvalil, da je ostal pri bohoričici (Trubarjevem črkopisu) in se ni oprijel dajnčice, ki je takrat že začela ločevati Štajerce od Kranjcev.
Murko je bil s tem svojim načelom na ravni Matija Čopa in Franceta Prešerna, ki sta v »črkarski pravdi« zavračala oba »modna« črkopisa, dokler ne bi dobili primernega enotnega za vse Slovence. Tako je postal Murko odločilen pri zagotavljanju enovitosti slovenskega jezika, črkopisa in narodne zavesti. Murkova slovnica in slovar sta odločilno vplivala na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Njegovo zadnje delo je bila popravljena izdaja slovnice (1843) v novem črkopisu, gajici, ki jo uporabljamo še danes.
Anton Murko se je po jezikoslovnem delu odločil za študij teologije, kjer je leta 1843 opravil doktorat. Od 1843 do leta 1860 je upravljal župniji v Stadlu ob Muri in Zavrču, nato je pristal na svoji zadnji postaji kot hoški nadžupnik in dekan. Ob svoji duhovniški službi je na vseh službenih mestih opravljal tudi delo šolskega nadzornika in kulturnega delavca.
Po štiridnevni bolezni je ob epidemiji ošpic v Hočah nenadoma umrl 31. decembra 1871. Na nagrobni spomenik iz pohorskega marmorja so mu napisali s priznanjem: Scriptus Slovenicus (Zapisan v slovenstvo). Spomenika danes žal ni več; počiva s sobrati duhovniki v skupnem grobu na hoškem pokopališču.